Želodec je odgovoren za razgradnjo hrane
Želodec leži takoj pod trebušno prepono. Je najširši del prebavne cevi. Prazen želodec ima prostornino od 50 do 100 ml, med prehranjevanjem pa se lahko njegova prostornina poveča na 2 do 4 litre. V želodcu, kjer se prične razgradnja beljakovin, poteka glavna prebava v kislem okolju (pH faktor med 1,5 in 3).
V želodcu se vsa hrana, vsi okusi, ki smo jih s hrano vnesli v telo, premešajo z želodčnim sokom in tako nastane v želodcu želodčna kaša. Želodčni sok, ki je glavni dejavnik pri razgrajevanju hrane, sestavljajo sluzi, encimi, solna kislina in voda.
Čas, potreben za praznjenje želodca, je odvisen od vrste zaužite hrane. Hrana naj bi se v želodcu zadrževala dve do štiri ure.
Kadar hrano nepravilno mešamo, ostaja ta v želodcu in črevesju veliko dlje časa, kot je potrebno. Različna hrana namreč potrebuje v procesu prebave različno okolje za razgradnjo pa tudi različno dolgo se razgrajuje (beljakovine, npr. meso, se razgrajujejo dlje časa kot ogljikovi hidrati in zelenjava, npr. krompir, solata) . Beljakovine se razgradijo v kislem okolju, ogljikovi hidrati pa se razgrajujejo v bazičnem okolju. Če jih uživamo skupaj, v istem obroku, se kislina in baza nevtralizirata in to povzroči zastoje v procesu prebave. Predolgo neprebavljena in nepravilno prebavljena hrana v prebavilih gnije (beljakovine) ali vre (ogljikovi hidrati: sadje, škrob, sladkorji), ostaja v želodcu preveč časa. Ker se tudi hranilne snovi ne morejo absorbirati v krvni obtok, lahko kljub ustreznim količinam zaužite hrane in pozorno izbranim živilom, po obrokih čutimo utrujenost, imamo težave z zaprtostjo, nam razbija srce, se močno potimo, pride do vnetja črevesne sluznice ipd.
Delno predelana želodčna kaša nadaljuje pot v tanko črevo.
Na spodnjem delu želodca se nahaja mišica zapiralka (vratar), ki preprečuje prehitro prehajanje snovi v dvanajstnik, ki je prvi del tankega črevesa.